OZSČ in OZVVS Lendava že vrsto let organizirata decembrski zimski pohod, na katerem udeleženci, tj. člani, njihovi družinski člani in prijatelji, gostje iz sorodnih organizacij iz Pomurja in tujine spoznavamo dele območja, ki ga pokrivata naši organizaciji. Na pohodih se seznanimo s prostorom, se orientiramo, poudarimo dogodke iz pretekle in polpretekle vojaške zgodovine in spoznamo floro, ki nam omogoča bivanje in bojevanje na določenem ozemlju. Letošnji pohod je potekal v soboto, 13. decembra, v Občini Kobilje, in sicer od nogometnega igrišča proti cerkvi, nato pa mimo vinotoča Varga do najvišjega vrha Martinovega brega in nazaj. Zbralo se je 82 udeležencev. Posvečen je bil dnevu samostojnosti in enotnosti.

Pred pohodom nas je nagovoril župan Darko Horvat in nas seznanil z nastankom in razvojem najvzhodnejše občine v Sloveniji. Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Slovenije, tik ob slovensko-madžarski meji. Občina je ena od treh občin v Sloveniji, ki jih sestavlja le eno naselje. Leži na površini okoli 20 km² in ima 545 prebivalcev. Pred prvo svetovno vojno je imelo Kobilje še več kot 1100 prebivalcev. V občini namenjajo veliko skrb naravnemu okolju in turizmu, saj skozi naselje potekata dve pešpoti, in sicer Jakobova in Martinova, in Jakobova kolesarska pot, ki se začne v Sloveniji prav na Kobilju.

Po krajšem govoru sekretarja združenja, ki je poudaril pomen bližajočega državnega praznika dneva enotnosti in samostojnosti, smo podelili še našemu članu Stanku Novaku bronasto medaljo ZSČ za njegovo prizadevno delo v organizaciji.

Na postankih nas je član naše organizacije Vlado Bratkovič seznanil z dogodki, ki so se na tem območju dogajali v preteklosti. Ledinsko ime Turško pokopališče spominja na čas, ko so Turki v začetku 17. stoletja na pohodu skozi Kobiljsko dolino pokopali svojega veljaka in seveda izropali celotno naselje. Pred cerkvijo, posvečeno sv. Martinu, stoji še brest, ki izvira iz tistih časov in je najstarejši v Sloveniji. Brestovina se je uporabljala za kolesa vozov in mlinov, čolne, mostove, loke in kopita za puške, skratka povsod, kjer se zahtevajo trdnost, trdota in predvsem žilavost. Na bregu sv. Martina je  bil nekoč benediktinski samostan, sedaj pa stoji cerkvica, posvečena Mariji. Pred njo stoji večstoletni skorš, ki je zdravilna sorta sadja in je nekoč rasel na skoraj vsakem dvorišču, danes je pa že zelo redek. Plodovi skorša so vsestransko uporabni, ko se omedijo, jih lahko sušimo, kuhamo kompot ali vložimo v žganje, z žganjekuho pa daje zelo kvaliteten sadjevec. Plodovi so zdravilni in se uporabljajo predvsem pri črevesno-želodčnih težavah. Takih in podobnih zanimivosti smo slišali še nekaj.

Ustavili smo se še pri vinotoču Varga, kjer so nas seznanili z njihovim delom in nas pogostili z izvrstnimi vini.

Pohodu  je sledilo družabno srečanje, na katerem smo obujali spomine na dogodke iz polpretekle zgodovine. Odlično malico so nam pripravili v kuhinji vojašnice Murska Sobota, s katero združenji zelo dobro sodelujeta.

    Zapisal

    Branko Bratkovič